V četrtek, 25. aprila smo na šoli organizirali bralno noč za zaključek branja za Bralno značko. Le-te se je udeležilo 61 zavzetih bralcev, ki so z učitelji preživeli nepozabno noč v šoli. Bralna noč je bila zabavna in vznemirljiva ter ni bila namenjena le branju. Ena izmed dejavnosti je bila, da si pred spanjem izmenjamo knjige, ki smo si jih prinesli od doma. Kar je tudi cilj projekta Menjaj branje in sanje. Projekt je organizirana izmenjava knjig, opremljenih s posvetili, mislimi ali citati. Glavni cilj projekta je vzbuditi večje zanimanje za branje in knjigo med mladimi. Učilnice in telovadnica pa so se za kratek čas spremenili v spalne kotičke. Čeprav je bil naslednji dan običajen šolski dan, se nad pomanjkanjem spanja ni veliko pritoževalo. Na tem mestu gre iskrena zahvala učiteljem, ki so bili z učenci, in sicer Mateji Vodenik Pangeršič, Heleni Šamperl Petrovič, Alešu Škrobarju in Eriku Zavolovšku. Posebna zahvala pa seveda našemu kuharju za slastno večerjo in odličen zajtrk.
23. april je svetovni dan knjig in avtorskih pravic, simbolni dan svetovne literature in promocije branja, ki ga je razglasil Unesco leta 1995.
Učenci večkrat skozi šolsko leto slišijo, da jih knjige lahko veliko in marsikaj naučijo, zato z veseljem sodelujemo pri projektu z organizacijo Amnesty International Slovenije, kot je noč knjige. V dar smo prejeli knjigo Ferija Lainščka, Na dvorišču ni ograje. Knjigo smo prebrali z učenci, ki so se udeležili dogodka. Najprej smo zgodbo prebrali, nato smo poiskali temo zgodbe in se pogovarjali. Vsak je povedal svoje mnenje in vsak je poskusil povedati, kaj je glavno sporočilo zgodbe. Brez posebne motivacije so učenci sami začeli razlagati podobne zgodbe in ob tem niso pozabili vključiti svojih čustev, kadar so sami potrebovali pomoč in kadar so oni komu pomagali. Ker gre večinoma za podeželske otroke, jim je zgodba bila pisana na kožo, saj imajo stik z živalmi in ograjami vsak dan. Pomembno jim je , da so sprejeti in kritični so do tistih, ki ne sprejemajo ne vsakdanjosti ne drugačnosti. Pomembno jim je, da so slišani in naučiti se morajo poslušati. Vedo, da besede bolijo in vedo, da besede zdravijo. Tako so prišli do ugotovitve, da sta komunikacija in medsebojno razumevanje pomembni. Najboljši jim je bil ustvarjalen trenutek ob koncu, ko so lahko narisali svoj najljubši del zgodbe. Nato pa zadovoljni in hkrati utrujeni, ob nočnih svetilkah zaspali v telovadnici šole.
Jerica Golob Peterka
